Pozdravljeni na moji spletni strani.

Moji življenjski cilji so delovanje na različnih področjih, širjenje obzorij, uživanje v vsakem delovnem in zasebnem trenutku življenja, iskanje pozitivne energije in potovanja.

Ozadje

Rojen je bil v Kranju, družina pa se je kasneje selila najprej v Radovljico, pa nazaj v Kranj na Planino in končno v Stražišče, kjer živi še danes.

Izkušnje

Prodajne izkušnje si je pričel nabirati v času študija z uvozom in prodajo Fordovih vozil iz Avstrije.

Vodstvene izkušnje

V vodenje občine je uspešno vpeljal elemente gospodarskega delovanja, upravi postavljal konkretne in merljive cilje ter moderniziral delovanje lokalne samouprave.

Teme

Trenutno uspešno deluje v gospodarstvu. Ponovni mandat mu ni predstavljal izziva, ker si želi več znanja in osebnostne rasti.

Successful people do what unsuccessful people are not willing to do.

Jeff Olson

Lepo je živeti v Sloveniji, odlično je živeti v Kranju

Ko sem prevzel funkcijo župana in prišel iz mednarodnega, korporacijskega okolja na lokalno okolje sem ugotovil, da je na občinskem nivoju neverjetno veliko pritožb, slabe volje ter nezadovoljstva. Še bolj pa me je presenetilo, da je bilo veliko pritožb neupravičenih ali pa so temeljile na slabi informiranosti. To sem nekako sprejel, ocenil, da je to na lokalnem okolju običajno, saj imajo ljudje svoje želje in predstave in če se te ne uresničijo, so pač upravičeno slabe volje. Ko sem nadaljeval župansko delo in sodeloval z župani in strokovnjaki iz drugih občin, pa sem ugotovil da je v Kranju ta nejevolja bolj izrazita kot drugje v Sloveniji.

Začel sem se spraševati, če imamo mogoče v Kranju res slabše pogoje za življenje, delo, razvoj in doseganje svojih ciljev. Glede na to, da se po mojih osebnih izkušnjah v Kranju živi zelo dobro, sem se odločil, da bom to zadevo nekoliko bolj strokovno raziskal, da bom z uporabo znanstvenih, statističnih in matematičnih metod poskusil čim bolj nevtralno oceniti kakovost življena v Kranju v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti. Potem pa me je prešinilo, da bi bilo verjetno smiselno najprej pogledati kako se živi v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami sveta, kar sem tudi storil.

Ko sem iskal način, kako bi to izvedel, sem naletel na tako imenovani indeks družbenega napredka (IDN). Indeks družbenega napredka pokaže kakovost življenja v družbi in, kar je meni še bolj pomembno, pokaže priložnosti in možnosti posameznika, da popolnoma razvije svoj potencial. IDN meri enainpetdeset družbenih in ekonomskih indikatorjev po treh glavnih področjih; prvo področje so osnovne človeške potrebe, drugo področje temelji dobrega počutja in pa tretje področje priložnosti. Vsako področje ima štiri podpodročja, skupaj enainpetdeset indeksov, ki merijo od najbolj osnovnih potreb (dostop do pitne vode, domovanje, osebna varnost, prehrana, medicinska oskrba…) do temeljev dobrega počutja (dostop do komunikacij in znanja) in kakšne priložnosti imamo v družbi (strpnost, verske in politične pravice, dostop do visokošolskega izobraževanja…).

Kaj pokaže raziskava, ki primerja stošestinštirideset držav sveta? Pokaže, da je Slovenija na odličnem dvaindvajsetem mestu. Dve mesti pred nami je Avstrija, ki jo izpostavljam zato, ker se z njo radi primerjamo. Tri mesta za nami je ena od največjih svetovnih velesil, Združene države Amerike. Naša južna soseda Hrvaška, za katero velikokrat slišim da nas prehiteva po levi in desni, je daleč za nami na sedemintridesetem mestu. Če pogledamo globalno, kaj pomeni, da smo na dvaindvajsetem mestu? Pomeni, da smo med petnajst odstotki najbolj uspešnih držav na svetu! Držav z najbolj kakovostnim življenjem, ki dajejo svojim prebivalcem vse možnosti za uspešno in zadovoljno življenje. In ne samo to; med prvo na lestvici Norveško in dvaindvajseto Slovenijo je samo pet točk razlike. To je zelo majhna razlika, sploh, če upoštevamo, da ima Norveška skoraj neomejene zaloge nafte. Smo samo eno točko za Avstrijo, ki pa že pet let stagnira, Slovenija pa počasi in vztrajno raste. Zelo poenostavljeno bi lahko prikazal naše življenje v primerjavi s svetom takole; če imamo vsaj en topel obrok na dan, če imamo na bančnem računu ali v žepu pet eur, če brez skrbi hodimo v cerkev ali pa če brez skrbi ne hodimo v cerkev, če imamo živega vsaj enega od staršev nam gre bolje kot petindevetdeset odstotkov človeštva! Moj zaključek je, da je v Sloveniji zelo lepo živeti in, da si vse premalokrat to povemo in se tega premalokrat tega poveselimo.

Zakaj pa je v Kranju večje nezadovoljstvo kot drugje po Sloveniji? Za Slovenijo podatki kažejo, da je lepo razvita in, da imamo velik potencial. Morda pa v Kranju zaostajamo za Slovenijo? Na srečo časnik Finance vsako leto izvede zelo obširno raziskavo po občinah, tako da je bilo enostavno pridobiti potrebne podatke. Raziskava se imenuje Top občina in zajema oseminpetdeset kazalnikov, me njimi gospodarska moč občine, stanje prebivalstva, zdravje, infrastruktura, kriminaliteta ipd… In kje je po teh podatkih Kranj med dvestodvanajstimi občinami v Sloveniji? Kranj je na osemnajstem mestu med vsemi občinami in na tretjem mestu med mestnimi občinami. To pomeni, da bodo imeli naši otroci in vnuki višje plače kot je povprečje v Sloveniji. V Kranju imamo najnižjo stopnjo brezposelnosti med mestnimi občinami in smo na devetnajstem mestu po gospodarski uspešnosti med vsemi občinami. Na dveh od petih področij pa smo na prvem mestu; na področju zdravja in infrastrukture.

Osebno sem prepričan, da je v Sloveniji in Kranju lepo živeti, da imamo pogoje in priložnosti za uspešno in zadovoljno življenje. Je pa tudi moje mnenje, da je naša osebna odgovornost, kako bomo te priložnosti izkoristili. Predlagam, da začnemo tako, da smo pozitivni, da poudarjamo dobre stvari in, da v ljudeh iščemo pozitivne lastnosti. Verjamem, da je lahko vsak človek s takim odnosom do družbe bolj uspešen in tudi bolj srečen.

Ali prepoznate “Japonca” v svojem življenju?

Tole je zgodba o tem, kako sem dobil svojo prvo službo v japonski korporaciji Sumitomo Corporation. K pisanju me je spodbudila pripomba znanca, ki je nekako nezadovoljen s svojo službo in kariero na sploh. Ko sva se pogovarjala o njegovi karieri in možnostih, sem mu namignil naj bo bolj proaktiven, naj pokaže šefu svojo ambicijo, naj mu predlaga, da bi rad prevzel bolj zahtevne, tudi vodstvene naloge. Imel sem občutek, da ima zadosti kompetenc in znanja, da mu manjka samo malo poguma za tak korak in sem ga hotel vzpodbuditi. Malo se je bal računalnikov in tablic, pa sem ga prepričeval, da se bo že naučil. Na to mi je odgovoril; lahko je tebi, saj si srečal Japonca in ti je dal službo, jaz pa v življenju nisem imel take sreče. Pripomba mi je dala misliti, zato sem naredil samorefleksijo, kako me je doletela Japonska »sreča«.

Med študijem, mislim da je bil drugi letnik fakultete smo štirje prijatelji uvažali Forde. V Sloveniji ni bilo uradnega uvoznika, bilo pa je kar veliko povpraševanje. Eden od prijateljev je odlično govoril nemško, imel žilico za organizacijo posla z minimalnimi stroški in je tudi prevzel vodenje posla. Sam se bil prodajalec in voznik, skrbel pa sem tudi za promocijo (kar je bil občasni oglas v Salomonovem oglasniku in kakšen letak) in IT (kar je bil en osebni računalnik z 12 Mhz procesorjem). Avtomobile je preskrbel Avstrijski trgovec, za servis smo se dogovorili z lokalnim Fordovim serviserjem, posel je cvetel. Bili smo entuziasti, nič nam ni bilo težko narediti, vsak je bil po svoje iznajdljiv in posel je cvetel. Celo tako, da smo morali najeti kar velik salon na Celovški cesti v Ljubljani.

Nekega oblačnega dne sem delal v salonu, strank skoraj ni bilo, vse skupaj precej dolgočasno. Nekaj sem brkljal po računalnik, ko sem skozi steklo zagledal Japonca, ki je opazoval salon, slikal (kaj pa drugega) in se poskušal narediti čim bolj nevidnega. Za tiste čase je bil Japonec na Celovški precej redka slika, zato sem bil precej radoveden kako je zašel v naše konce. Stopil sem iz salona, ga ogovoril (angleščina mi od nekdaj leži) in ga povabil v salon češ od znotraj bodo lepše slike. Precej se je upiral, zdelo se mi je, da mu je kar nerodno, no počasi je le popustil in vstopil. Veliko je spraševal, jaz pa sem rad veliko govoril, saj je bila zame to zanimiva izkušnja. Tako je med pogovorom izvedel skoraj vse o našem delu in poslovnem modelu. Sem pa bil toliko pogumen (aroganten?), da sem se hecal, da bi pa mogoče tudi za Japonsko kaj sodelovali in če koga pozna, ki bi delal posel s Slovenijo. Seveda nisva nič konkretnega dorekla, so ga pa ta vprašanja vidno presenetila (Japonci imajo zelo izrazito mimiko obraza). Po kakšni uri je odšel, kontaktov nisva izmenjala, misli sem, da bo od srečanja ostala samo dobra zgodba za prijatelje. Nenazadnje sem bil star okoli dvajset let, zelen kot tem letom pritiče.

Na moje veliko presenečenje, se je Japonec vrnil. In povedal, da ima nekaj poznanih, ki bi delali s Slovenijo, ter povedal, da je šef avtomobilizma za Evropo pri Sumitomo. Big boss. Da je v Sloveniji, ker odpirajo zastopstvo za Forda v sodelovanju (joint venture) z večjim slovenskim podjetjem. In da se je vrnil, ker mu ni všeč način dela in razmišljanja tega slovenskega podjetja, mu je pa zelo všeč kar sem mu povedal o našem poslu. In tako je veliko slovensko podjetje dobilo manjši delež v sodelovanju, Avstrijski trgovec velikega, jaz pa prvo redno službo kot direktor marketinga v Summit motors, ki še danes uspešno posluje v Sloveniji. Zame osebno pa vrhunska šola poslovanja na mednarodnem nivoju in možnost učenja po celem svetu. Bil sem srečen, vprašanje pa je ali sem res imel samo srečo, kot je trdil moj znanec?

Prepričan sem, da je bilo več kot sreča. Čutil sem priložnost, zato sem ga nagovoril in povabil v salon. Verjetno sem imel tudi odprt in prijazen način komunikacije (glas, govorica telesa, nasmeh..), da je upal vstopiti, tekoče sem govoril angleško in znal pojasniti, kaj delamo. Predvsem pa sem imel pogum, da sem ga ogovoril in, da sem sprejel ponujeno službo, čeprav sem imel še šest mesec cmok v grlu, ker sem vedel, da ji nisem v celoti dorasel. Sem se bil pa pripravljen učiti in delati kolikor je bilo treba. Tega poguma in želje moj znanec ni imel in zato je verjetno v življenju mimo njega šlo že veliko priložnosti (čemur jaz zdaj pravim veliko Japoncev). In če bi bil s svojo službo zadovoljen je to čisto v redu.

Moja osebna izkušnja in način delovanja v življenju; vedno opazuj kje so Japonci in imej pogum, da jih ogovoriš. Četudi bo samo vsak deseti stopil v salon, te verjetno čaka dobra priložnost za srečo v delu in življenju.