Mogočna Rusija

Potepanje po Rusiji s Transibirsko železnico. Saint Petersburg, Moskva, Jekatarinburg, Irkutsk, Bajkalsko jezero…

Prvi izziv ko planiraš dopust s Transibirsko železnico je, da ni mogoče rezervirati kart. Vsaj ne prej kot dva meseca pred potovanjem. Na srečo ima angleška turistična agencija Real Russia odlične zveze z ruskimi železnicami in se da rezervirati pri njih :). Potovanje smo začeli v Sankt Peterburgu in čeprav nisem nor na muzeje me je Ермитаж navdušil. Taka obilica kulture in zgodovine je skoraj nedosegljiva. Ure in ure lahko hodiš, se učiš in občuduješ, potem pa ugotoviš, da si videl kakšne deset odstotkov. Impresivno, bogato in brezhibno urejeno.

Naslednja postaja je bila Moskva, kjer smo se prvič vkrcali na preko sto let stare vagone Transibirske železnice. Čas se je tukaj malo ustavil, kar vidiš takoj, ko srečaš prvi sprevodnico. Uniforma kot iz Jugo vojske z obvezno titovko in pristno trajno frizuro, make up pa tako močan in pretiran, da ne vem kako ga lahko sploh odstrani. Vedno resna, brez nasmeška in kakršnekoli emocije. Ko smo jo prijazno pozdravili in ji dali darilo (nekaj kozmetike Afrodita in Barcaffe) je vsakemu dal lupčka na lice, rekla спасибо, nasmeha ali kakšne prijazne besede pa nismo dočakali. Vlak in vagoni so stari, edini luksuz sta klima in obilica vroče vode, ki pa jo grejejo še na premog. Spi se dobro in v glavnem se potuje preko noči. Na vlak greš na primer ob osmih zvečer, se malo pozabavaš s prijatelji, zaspiš in zjutraj si že v drugem mestu. Razen ko potuješ čez Sibirijo, tam pa si na vlaku dva dni in pol, pokrajina je vedno enaka in misliš, da ne boš nikoli prišel. Pot smo nadaljevali preko Jekaterinburga, kjer smo se ustavili za dan in pol do Irkutska (Bajkalsko jezero). Bajkal je res impresiven, saj je v jezeru kar 20% vseh zalog sladke vode na našem planetu. Jezero je res noro veliko, saj smo se skoraj cel dan vozili ob njem. Seveda sva z bratrancem zaplavala, sva bila pa edina in Rusi so nama navdušeno ploskali saj ima voda le okoli deset stopinj.

Pot smo nadaljevali po Sibiriji in tako revščino redko doživiš. Ko opazuješ revščino na primer v Afriki, je vsaj toplo. Tukaj pa se temperature pozimi spustijo pod petdeset stopinj, hiše pa so na pol podrte lesene barake z razbitimi okni in odprtimi strehami. Pred vsako podrtijo je velik vrt s krompirjem, ki je hrana in osnovna sestavina vodke. S krompirjem in vodko se domačini prebijejo čez kruto Sibirsko zimo. Prebivalci so hladni, distancirani, neosebni. Lahko jih ogovoriš po rusko, se nasmehneš, ponudiš pijačo, pa se težko zbližajo. Menda je treba res dolgo, da te sprejmejo, potem pa so odprti in zvesti prijatelji. Žal je na potovanju premalo časa.

Utrinki: divja neokrnjena narava, mistika Bajkalskega jezera, zaprti in hladni ljudje, neverjetno trpljenje naroda v zgodovino, krvava cena izgradnje transibirske železnice (gradili politični ujetniki iz gulagov), mrzla juhe, pelmeni in boršč, impozantne stavbe…