Namibija, Afrika za začetnike

Prepotovati Namibijo s terenskimi avtomobili je čudovito doživetje. Spali v šotorih na strehah avtomobilov. Peščine Sossulsvlei, Himbe, Bušmani, divje živali v parku Etosha…

Namibija je lahka za potovanje, primerna tudi za otroke, seveda pa se je treba držati osnovnih pravil divjine. Na primer, da si do mraka v kampu, ker ti drugače zaprejo vrata in te ne spustijo notri. Na začetku smo mislili, da so to bajke, da so turisti bolj resni in se držijo dogovorjenih ur, pozneje pa se je izkazalo, da so domačini še kako nepopustljivi. Če ne prideš do mraka, moraš preživeti zunaj kampa in menda čisto vsi ne… Pomembno pravilo je tudi, da se ne nagibaš iz avta, še posebej v parku Etosha. Kadarkoli samo odpreš okno, takoj začnejo ploskati in kričati vodniki iz drugih avtomobilov in te opozarjati, da zapri okno. Osebno se mi je zdelo, da pretiravajo, saj sem mislil, da je nemogoče, da ne bi videl nevarne živali na nekaj metrov. In sem malo goljufal, odprl okno in slikal, nisem pa se nagibal ven skozi okno. In še vedno sem bil prepričan, da bi videl leva ali leoparda, če bi bil kje v bližini in pravočasno zaprl okno. In sem sproščeno slikal, ter skrbno opazoval okolico ob cesti, zadovoljen sam s sabo in svojim razmišljanjem. Parkirani smo bili čisto na robu ceste, zraven pa je bila nizka trava, kjer si sploh ne bi predstavljal, da se v njen lahko skrije velika mačka. Dokler nisem zagledal oči, manj kot meter od avta, ki so me nepremično zrle. Potem se je okoli oči zarisala še glava velike mačke, ne vem pa ali je bil lev ali leopard, ker tako hitro kot takrat še v življenju nisem zaprl okna in se stisnil v sedež. Verjetno je bila levinja, ker nisem opazil grive, leopardi pa so precej redki. Verjemite mi, da je bilo zvečer redko tudi moje blato :). Še eno pravilo pravi, da ne hodiš s ceste v travo, razen če imaš primerno obutev in je obutev (visoke škornje). Obilica insektov in kač je takšna, da te skoraj zagotovo kaj piči ali ugrizne že po prvem metru s ceste.

Avanturisti potujejo s Toyoto Hilux, ki ima obvezni pogon na vsa štiri kolesa, na strehi pa dva šotora, vsak s po dvemi ležišči. Šotore je treba vsak dan postavljati in podirati, ko se navadiš, ti vzame manj kot dve minuti. Vsak avto je opremljen z opremo potrebno za preživetje v divjini – električni hladilnik (hrano je treba planirati za kakšne tri dni), plinski kuhalnik, nekaj posode, posode za pitno vodo, mize, stoli, rezervne gume (ja, smo tudi menjali). Ceste so vse makadamske, naredijo pa jih tako, da posebni bagri odrinejo zgornjo plast zemlje, spodaj pa nastane makadam. Enkrat ali dvakrat na leto postrgajo, pa je cesta. Ceste omogočajo hitrosti do 100 km na uro, treba pa se je držati sredine, ker je ob robu makadam mehak in se lahko hitro znajdeš na boku. V deževnem obdobju voda odnaša ceste in vsake toliko imaš na cesti kake pet metrov globok jarek, ki se ga od daleč ne vidi, zato opazuješ pokrajino, kjer so vodne poti. Če vidiš, da gre proti cesti, je velika verjetnost, da je pred tabo mini kanjon. Potem pa 4×4 in reduktor in se prebiješ skozi. Ko se navadiš, ni nič nevarno. Pravilo je, da se vozi samo podnevi, sploh tam kjer so ceste asfaltirane. Ponoči gredo namreč živali rade na segret asfalt. Vodiča nismo rabili, saj se je enostavno orientirati. Veš v katero smer je treba iti in tja gre po navadi samo ena cesta. Dela pa tudi Google maps :).

Utrinki: najbolj čista stranišča, kar sem jih videl kjerkoli na svetu. Tudi če je bil wc na prostem v divjini, je bil brezhibno čist. Morda je to posledica tega, da je bila Namibija nemška kolonija? To bi tudi pojasnilo, zakaj je na vsake 100 metrov Spar, opremljena čisto po evropsko. Ni pa nič čudnega, če v Sparu v vrsti stojiš za golim dekletom iz plemena Himbi. Divjačina za žar je naravnost noro dobra, cene sprejemljive. Bušmani so res taki kot v filmih. Tjulni tako močno smrdijo, da ti po njih smrdijo obleka in lasje.