Hibridna Mongolija

Mongolija je prelepa dežela, glavno mesto Ulan Bator je zelo razvito, večina ljudi vozi hibridne avtomobile, skoraj 30% prebivalstva pa še živi nomadsko življenje.

V Mongolijo smo pripotovali s Transmongolsko železnico in že ko sem gledal vozni red sem se čudil, kako dolgi so postanki na Rusko Mongolski meji. Tri ure na Ruski strani in tri ure in pol na Mongolski. Ko sem prišel na mejo pa nam je bilo hitro jasno; v vagone so prišli specialci mejne policije s psom s katerim so temeljito pregledali vsak vagon. Očitno je ta meja raj za tihotapce z drogo. Poleg tega je v specialec v vsakem vagonu pregledal določeno zadevo, v našem je na primer odvijačil in snel rešetko za klimatsko napravo, v sosednjem kupeju snel stropno in stensko luč in tako naprej. Potem pa podobno še naruski strani. Na obeh straneh specialci niso spregovorili niti besede, čeprav smo jim prijazno zaželeli dobro jutro. Verjeli ali ne, ob tem dogajanju je tistih nekaj ur hitro minilo. Po takem sprejemu na meji ima potem človek občutek, da prihaja v zaostalo državo s strogim nadzorom. Pa ni tako :).

Glavno mesto Ulan Bator je zelo razvito, z lepimi stavbami, tudi nekaj nebotičnikov se najde vmes. Trgovine, restavracije on kafiči so moderni, lepo opremljeni z evropskim in ameriškim blagom, hrano in pijačo. WC-ji lepi in novi, tudi brezhibno očiščeni.

Na cestah pa presenečenje, skoraj vsak avto je Toyota Prius. Ker sem sedem let delal pri Toyoti, me je seveda neizmerno zanimalo od kje taka okoljska osveščenost? Kako je Prius primeren za brezpotja Mongolije? Kako si jih lahko privoščijo, če je BDP na prebivalca manj kot štiri tisoč evrov? Po pogovoru z lokalci, se je kmalu izkazalo, da priljubljenost hibirdne Toyote nima nobene zveze z ekološko ozaveščenostjo. Mongolci uvažajo poceni rabljene hibride iz Japonske in jih zaradi njihove trpežnosti in vzdržljivosti vozijo še dolga leta. Za vožnjo po stepah jim preprosto odstranijo sprednje in zadnje blatnike in se vozijo kot s terenci. Kaj pa Prius ve kaj je stepa :).